Če bi izbirali najbolj butalsko ribo, bi se prav gotovo odločili za rdečeperko. Pa ne zaradi njene pameti, ki je povsem primerljiva s pametjo njej podobnih vrst, pač pa zaradi zgodbe o njenem prihodu v naše kraje.
Ščuka je v Cerkniškem jezeru živela že od nekdaj. In ker ji je bilo pogosto dolgčas, pa lačna je bila, so se brihtni Butalci pred približno pol stoletja odločili, da ji priskrbijo družbo. Sklenili so, da bo rdečeperka prava za ščukino sosedo, pa ne samo zaradi njenih lepih rdečih plavuti. Če bi se ščuka na primer odločila, da ima sosede dovolj, bi jo lahko preprosto pojedla. Tako so mislili takrat. No, žal se je zgodilo ravno nasprotno. Rdečeperkam je bilo naše jezero neznansko všeč. Pričele so se množiti, rasti in kaj kmalu tudi malicati ščukina jajčeca ter mlade ščukice. Brez oklevanja torej lahko rečemo, da ščuka ni bila ravno vesela nove priseljenke, a zdaj je, kar je. »Ni glih fajn, je pa naša«, pravijo Butalci in jo vsako leto povabijo v karneval, da imajo vsaj za ta čas male ščukice mir pred njo.
