Leto nastanka: 1982
Dolžina: 6 metrov
Višina: 5 metrov
Avtor: Milan Rot
Jezerko je glavni krivec, da je naše jezero takšno kot je. »J’zeru je, j’zera nej,« pravijo. Čeprav bi za leto 2014 bolj veljalo reklo »J’zeru je, j’zera je še več«.
A včasih ni bilo tako. Cerkniško polje je bilo polje, kot so vsa ostala polja. Vse dokler ni povodni mož Jezerko mlademu Štebrčanu pomagal, da je ta lahko od svojega gradu na enem koncu doline priveslal do mlade Karlovčanke na drugem koncu. Sovražni stari Karlovčan mu je namreč postavil ta na videz nemogoči pogoj. Jezerko je mladeniču svetoval, naj zamaši luknje, v katere odteka voda, nastalo je jezero in princ je po njem lahko veselo veslal do svoje izvoljenke. Seveda gradov in tam živeče gospode že dolgo ni več, le jezero je ostalo, tu in tam. In pa povodni mož. Tega so pred leti vklenili: kmečki lobi v Butalah je bil namreč zelo močan in so hoteli kmetje žeti in sejati po suhem jezeru. Jezerka so seveda prepoznali kot glavnega krivca za vsakoletno povodenj.
Generacije so se menjavale in marsikdo mu je tisti lapsus že oprostil, a po kaki večji poplavi so razprave o njegovi vklenitvi še vedno aktualne.
Šteberčan (povzeto po Jožefu Žirovniku, 1898)
Nekdaj sta stala na Cerkniškem dva gradova, karlovški in šteberški. Prvi je bil sezidan zraven Male Karlovice nad Svinjsko jamo, drugi pa na nasprotni strani v vznožju Križne gore, vsak na svojem koncu doline. Graščaka sta si bila smrtno sovražna. Prigodilo se je pred veliko leti, da je iz ljubosumnosti Šteberčan ubil Karlovčana v dvoboju pri viteških igrah. Od takrat je izviralo sovraštvo med obema rodovoma.
Drugače je bilo pri otrocih obeh graščakov. Šteberški sin in karlovška hči sta se ljubila kljub velikemu nasprotovanju staršev. Šteberčan sklene zaprositi Karlovčana za roko njegove hčerke, le ta pa za pogoj postavi, da mora ponjo priti s čolnom. Šteberčan, ves obupan ob nemogoči zahtevi, v svoji zamišljenosti ob povratku sreča velikega kosmatega moža, ki se je dvignil iz jame, v katero so se stekali studenci. Mladi vitez se jezerskemu možu zasmili, zato mu ta svetuje, kaj naj stori: izdela naj močno mrežo in z njo zapre požiralno jamo. Ker voda ni mogla več odtekati v globine, je res zalila celotno dolino.
Kljub temu, da je Šteberčan prišel po nevesto s čolnom po nastalem jezeru, pa Karlovčan ni držal besede. Je pa mladenič zato hodil vsako noč s čolnom tja na skrivaj vasovat, njegova izvoljenka pa mu je na okno postavljala luč, da ne bi zašel.
Lepota karlovške hčere je slovela daleč naokrog. V grad so prihajali razni snubci. Mlada Karlovčanka pa je sklenila ostati zvesta Šteberčanu in je odbijala vse ženine, dokler ni eden izmed njih ugotovil, kaj se dogaja vsako noč.
Ljubosumni snubec je luč premaknil z grajskega okna nad požiralnik Karlovico in nič hudega sluteči Štebrčan je zaveslal naravnost v požiralnik. Peneči valovi so ga zagrnili in pokopali v hladni grob. Ko je lepa Karlovčanka izvedela za usodo svojega ljubega, je še sama skočila čez grajsko obzidje v jezero in utonila.
