Nagovor ŽUPANA Butalskega.

Nagovor ŽUPANA Butalskega.

…to so dnevi, ki prihajajo in izginjajo v noč…

Podhranjeni Butalci, izmučene Butalke! 

Štirideset let je dolga doba. V tem času smo zamenjali državo, denar, sistem in marsikdo ženo. Kaj nas še čaka? Žled, poplave, pust… Ena naravna katastrofa za drugo.  Sej ne da Butalci ne bi bili radi »fajhtni« ampak smo vseeno raje mokri odznotraj kot odzunaj. Kriza še traja. Kar naprej poslušamo kako je bilo včasih bolje in kako zdaj nobeden nič več nima.  Mi imamo! »Štrdstlejtnco«, 40 zacopranih let Pustnega društva Cerknica, madona! In zato bodo letošnji pustni prazniki še posebej svečani! Mi pač radi praznujemo. In imamo tudi kaj praznovati! Nerad se oziram nazaj. Vedno me ščipne v hrbtu. Pa saj to tako radi počnejo drugi. Zato naj o »zlatih letih in teletih« govorijo tisti, ki so imeli kaj od njih. Jaz raje gledam naprej! V svetlo prihodnost.  In vidim vse lepo, nič več dežja poleti, poplav jeseni in pozimi žleda, polne mize in denarnice… In veselje, smeh in ples!  Pravijo mi: »Ne boj se tistih, ki ne marajo pusta – ti pridejo in gredo. Boj se tistih, ki ga imajo radi, pa ne vedo kaj delajo!« In naši čisti in nedolžni nameni se ne spreminjajo. Mi bi radi samo pregnali zimo. In jo tudi bomo, pa če je ali jo pa ni. V lanskem letu se je marsikaj zgodilo. Uradno smo postali del Primorsko-notranjske regije.

Zato znova vzklikam: Jaz nisem primor’c! Imeli smo volitev, da smo jih nehali šteti in dežja, da ga imamo še vedno vse kleti in stene polne. Še sreča, da imamo gasilce. Ženske so vzdihovale ob njihovih skoraj golih fotografijah na koledarju in si strašno želele, da bi jim doma vsaj malo zalilo in bi jih lahko carovnica1 244x300 - Nagovor ŽUPANA Butalskega.poklicale.  Pri sosedih tam čez Javornik, ki je še vedno med nami, pa so večkrat šteli glasove, da so ugotovili v katero brado bo tokrat zlezla Šprinca Marogla. Napeto je bilo, kot v filmu in na koncu je za (g)las (v bistvu dva) zmagal glasbenik. Pa jim ne pomaga ne batageljna jama, ne novi pojoči župan – na celinskem primorskem po morju zadiši le, ko se pripelje kombi, ki prodaja ribe. Dobili smo tudi nov zavod in novega direktorja.  Kar s televizije smo ga sneli, da bi se ja prebili med novice – in smo se. Ko nam je voda tekla v grlo so iz vsake luže lezli poročevalci različnih TV programov in v en glas kričali, da nas bo vse odneslo. Pa nas ni! Mi imamo globoke korenine in vode se ne bojimo. Odpirali smo mostove, vrtce, šole in kanalizacije. In potem vse tudi blagoslovili. Naj nam vsaj tisti zgoraj pomaga, če si že sami ne znamo.  Pri nas že od ustanovitve društva sanjamo o muzeju. O prostoru, kjer bomo lahko tudi čez leto pustovali in se hvalili z našimi maskami. Pa nekako ne gre. Vedno nam česa zmanjka. Enkrat idej, drugič denarja, tretjič pa volje. Našim sosedom in krvnim bratom na Blokah je uspelo. Postavili so muzej Bloškega smučarja. Pametno. Zime so tako ali tako slabe in brez snega in je dobro, da gre človek lahko kam pogledat kakšne so bile včasih. Če je muzej slučajno odprt, seveda. In zato so se tudi preusmerili v poletni turizem. Volčje je v sončnih vikendih tako polno, da človek misli, da je prišel v kakšen trgovski center. Imajo tudi svojo resnico o Martinu Krpanu, a mi vemo, da stoji pri nas, pred hramom kulture. Včasih ga sicer kdo zakuri, pa kaj!  Tudi v rodni mi dolini je podobno. Tam imajo že vsako leto festival, presihajoče jezero in številne hiše na obali. Baje lahko kar iz dnevne sobe odveslaš po opravkih. V snežniški dolini pa v prostovoljnem izgnanstvu ustvarjajo tudi premnogi pustarji. Še naš predsednik se je vrnil h koreninam (od Cerkničanov je pri pustu baje le še Brlan – pa še on je po rodu iz Kočevja). Tudi pri gradu Snežnik se je začelo dogajati. Končno je zaživel stari Texas in zdaj imajo turisti končno kje opraviti svojo potrebo. Jedo, pijejo in spijo tako ali tako ne, saj nihče nima več denarja.

V mojih Butalah pa je turizem žal še vedno v razvoju. Imamo sicer novo turistično društvo, ki se trudi, samo kaj ko ne maramo, da kdo pride. Potem jih je treba pa postreči, jim kaj pokazati in jim kaj pobrati. Tega pa ne maramo in ne znamo. miso10 300x202 - Nagovor ŽUPANA Butalskega.Smo raje sami. Sem ter tja sicer kdo pride in v starem »Peščenku« odpre restavracijo, zlatarno ali pekarno, a potem kmalu tudi gre. Kot voda. V hribih so bolj pridni. V spodnjih hribih, od koder je tudi staro-novi nebutalski župan, se igrajo gledališče in urejajo vasi, v zgornjih pa streljajo s fračo in odpirajo stare hiše. Pohvalno! Vedno tudi vsi nestrpno čakajo in me sprašujejo kaj bom povedal o naši avtonomni pokrajini, o rakeku (še vedno ta kraj nesrečnega imena namerno zapisujem z malo začetnico). In vam povem, da gre na bolje. Uredili smo jim kanalizacijo in ceste, drugo leto bodo dobili pa še nove novoletne snežinke na kandelabrih. Obljubim. Športna dvorana? Počasi… Enkrat bo. Tako kot bo enkrat muzej. S počasno naselitvijo klenih Butalcev na  »zahodni breg«, grič nad črpalko in že tradicionalno zamenjavo krajevnih tabel na pustno nedeljo smo meje Cerknice premaknili bolj proti Ljubljani.  Z infiltracijo preverjenih kadrov na zasedeno ozemlje (ja, celo Muzlovo hči smo žrtvovali) bomo končno končali krvavo vojno. Enkrat za vselej. Na skupščini bom ponudil roko sprave in podpisal listino o pobratenju teh dveh krajev.  Potem bomo pa še kaj pokadili, saj pije tako nihče več. Je postalo predrago. Tako v gostilnah kot na cesti. Že male Butalčke je potrebno naučiti pomembnih stvari! Ko piješ, ostani v oštariji do jutra! Pot domov je podnevi lažja, saj imamo po Butalah nove table, ki nam razlagajo kje je kaj.  Da se ne izgubimo. Vse poti sicer vodijo v našo »predjamo« v Kolenu. Tam bomo končali vsi. Veseli in nasmejani. Brez penzij in brez zob, a z demenco! Pa ne še. Saj spet prihaja pust. In to ne kar en, ta je naš. Že 40 let!

Pridite, praznujte z nami in kot v zadnjem času velikokrat slišimo : Žsui Butalc!  

Župan Butalski z ženo

P.S.: Pust je čas, ko se Butalci (in Butalke) radi gonimo, zato pozor: Osvajat med pustom je kot bi šel lačen v trgovino … Vedno prideš domov s stvarmi, ki jih sploh nočeš…