Coprnice so zaščitni znak cerkniškega karnevala. Velika coprnica, mati Uršula, je nekakšno jedro, okoli katerega se je počasi nabirala in se še širi ta slikovita podoba Notranjske. In zakaj coprnija? Da je cerkniška Slivnica eno pomembnejših zbirališč te golazni, je zatrjeval že Valvasor. In tudi verjel. Kot kažejo zadnja odkritja, je bil Valvasor eden največjih poznavalcev tega področja človekove temne aktivnosti ter bil avtoritativen vir za dokazovanje obstoja čarovništva.
V središču tega njegovega dokazovanja in vere v čarovništvo je Slivnica z njeno okolico. Da učenjakove trditve niso bile iz trte izvite, kaže vsakoleten pogled na coprnijo v cerkniškem pustnem karnevalu. Coprnice se sploh več ne skrivajo, vse več jih je, vse bolj so organizirane, urejeno imajo kulturno življenje, skrbijo za podmladek. Postale so že tako naraven del našega življenja, da nas sploh več ne presenečajo. Le kadar se razposajeno zberejo in vreščeče opozarjajo nase, se spomnimo, da z njimi preživljamo vsakodnevne težave, in da bi nam marsikdaj prišlo prav, če bi se znali namazati z njihovo čudežno mastjo in odfrčati za nekaj ur nekam daleč zunaj dosega vsakdanjih skrbi.
Povzeto po J. V. Valvasorju:
Na Slivnici je luknja, ki dela nevihto. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tu okrog s coprnicami dobro založena. Zato jih precej često kurijo in jih mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih. Zaradi tega se tudi skrbno skrivajo. Te golazni pa docela le ni uspelo pregnati, pod velikanskim kupom pepela so takorekoč ostale še nekatere iskrice, ki utegnejo prav lahko vžgati to ali ono skladovnico.
