fbpx

Category Archives: Pustni liki

RDEČEPERKA

RDEČEPERKA

Če bi izbirali najbolj butalsko ribo, bi se prav gotovo odločili za rdečeperko. Pa ne zaradi njene pameti, ki je povsem primerljiva s pametjo njej podobnih vrst, pač pa zaradi zgodbe o njenem prihodu v naše kraje. Ščuka je v Cerkniškem jezeru živela že od nekdaj. In ker ji je bilo pogosto dolgčas, pa lačna je bila, so se brihtni Butalci pred približno pol stoletja odločili, da ji priskrbijo družbo. Sklenili so, da bo rdečeperka prava za ščukino sosedo, pa ne samo zaradi njenih lepih rdečih plavuti. Če bi se ščuka na primer odločila, da ima sosede dovolj, bi jo lahko preprosto pojedla. Tako so mislili takrat. No, žal se […]

MARTIN KRPAN S KOBILICO

MARTIN KRPAN S KOBILICO

Levstikovega junaka, ki je postal kar slovenski junak, ni treba posebej predstavljati. Cerkničani pravimo, da je zagotovo iz naših krajev. Tu je Vrh in ta (Za)Vrh je pri Sveti Trojici. Če pa že to ni dovolj, potem pa Krpanov poklic govori sam zase: Cerknica je bila v preteklosti eno glavnih središč trgovine s soljo. In kjer je trgovina, tam je carina. Kjer je carina, tam je nadzor, in kjer je nadzor, tam je šverc. In kjer je šverc, tam je Martin Krpan.

BUTALSKI JEŽ

BUTALSKI JEŽ

Leto nastanka: 1999 višina: 2 metra dolžina 3 metre avtor: Milan Rot (povzeto po Butalcih Frana Milčinskega) iz starih časov so se Butalcem ohranili marsikateri spomini, morebiti so resnični, morebiti niso. Med te spomine spada tudi butalski jež. Pravijo, v davnih dneh, da so Butale vsako leto priredile pitanega ježa. Ob svetem Martinu so ga zaklali in mast in meso prodali in je bil dobiček tolikšen, da jim je zalegel za vse cerkvene potrebe. Razdevali so ježa v koritu, to korito so potem izplaknili s kropom in je imelo vesoljno mesto mastno juho ves teden, vse mesne dni. Kost od pleča pa so si prihranili za pustni čas in so […]

JARA GOSPODA

JARA GOSPODA

Leto nastanka: Avtor: Martin Petrič Najmočnejšo podobo slovenskega malomeščanstva je podal Kersnik v povesti Jara gospoda. V njej pripoveduje o podeželskih izobražencih, ki posedajo po krčmah in duševno ter moralno popolno otope. Ne poznajo ljubezni in prijateljstva, njihovo bistvo je sebično: nenehno preže, da bi na svojem bližnjem našli napako in ga osramotili. Mračna, kakor ta podoba ljudi, je tudi njihova osrednja zgodba v Butalah. Toda na največji praznik v teh krajih se nemir, nerganja, intrige, fovšarija, prepiri, podtikanja, zahrbtnost, zajedljivost,… skratka vse slabo, nekako poleže in Jara gospoda stopi v javnost, na karneval, kjer jo lahko vidite v vsej svoji butalski neumnosti.

HUDIČ S POLHI

HUDIČ S POLHI

Leto nastanka: 1979 Višina hudiča: 3,20 metra, težak preko 200 kg Avtor: Milan Rot Veliki popisovalec slovenskega življenja Janez Vajkard Valvasor je, kot se rad pohvali, prvi podrobneje popisal te živalce in kaj na Notranjskem počnejo z njimi. Polhanje je še vedno tako popularno, da o njem ne bi izgubljali besed, polhovka pa je postala kar nekakšno slovensko ljudsko pokrivalo. S polhi pa je povezano tudi izročilo, namreč, da jih na pašo goni sam hudič. Tudi njihova mast je silno uporabna, saj jo slivniške coprnice uporabljajo kot eno glavnih sestavin za svoje zvarke.   O polhih in njihovi paši (povzeto po J. V. Valvasorju) Opozarja na njihovo podobnost s podganami […]

HRIBCI

HRIBCI

Leto izdelave: 1995 Avtor: Marjan Manček Vsak jug ima svoj sever, vsaka zemlja ima svoje nebo, vsaka dolina ima svoje hribe. V hribih živijo Hribci, v dolini Dolinci. Marjan Manček, ilustrator in pisec stripov za mlade (sicer pa naše gore list s hribskim pridihom), je med drugimi liki ustvaril tudi Milibožo in Dajnomirja. Kasneje se jim je pridružil še Milimir in nekaj živali in nastali so Hribci. Družina, ki živi v naravi in z naravo. Dogajajo se jim same prasmešne stvari, ki so lahko aktualne tudi danes. Vsako leto se za pusta z naših hribov spustijo v dolino, da pozdravijo obiskovalce karnevala. Tu naletijo na Dolince, urbanizirane Hribce, ki se […]

BUTALSKI GASILCI

BUTALSKI GASILCI

Leto nastanka: Avtor: Martin Petrič (povzeto po Butalcih Frana Milčinskega) Butale so silno znamenite. Vse imajo imenitnejše kot drugod. Pa imajo tudi gasilce, ki so nezaslišano bolj imenitni od gasilcev drugod in zlasti od onih gasilcev, ki jih rede Tepanjčani. Da, Tepanjčani! S Tepanjčani se od pamtiveka kosijo Butalci zaradi imenitnosti in bog ne daj, da bi Tepanjčani kaj imeli, Butalci pa ne. Ko so v Tepanjah imeli kolero, niso Butalci prej dali miru, nego da so dobili takisto in še črne koze povrhu. To njih slavo še danes očitno razodeva znamenje ob mlaki sredi vasi, kjer imajo svoje vajeno shajališče gosi in race prostranih Butal, znamenite vasi, imenovane mesto. […]

BUTALSKA POLICIJA

BUTALSKA POLICIJA

Leto nastanka: Avtor: Imeli so Butalci svojčas samo enega policaja, pa še ta ni bil čisto pravi policaj. Bil je to občinski hlapec, ki si je ob nedeljah in praznikih nadel kapo, v roko vzel helebardo in postal policaj, strah vseh tolovajev. Grozanskega razbojnika Cefizlja je trikrat ujel, a razbojnik mu je prav tolikokrat ušel. Enkrat skozi zadnja vrata, drugič skozi sprednja, tretjič pa kar izpred njih. In ko je Župan Butalski ugotovil, da en sam policaj ne more prijeti takega zvitega razbojnika, je še več policajev zaposlil. Da bodo lahko na Cefizlja čakali pri vseh vratih, kar jih Butale premorejo. In tako imamo v Butalah policajev, kolikor imamo duri, […]

ŽUPAN BUTALSKI

ŽUPAN BUTALSKI

Župan Butalski je glavni Butalec. Glavni zato, ker ima največjo glavo, če pa ta ne bi bila zadosti velika, si jo pa še s klobukom pokrije. Po pripovedih Tepanjčanov se v Butalah župan izvoli tako, da sedejo občinski možje okoli mize. Na mizo denejo občinsko uš po imenu Šprinca Marogla, in v čigar brado Šprinca skoči, ta novi župan postane. Te volitve se mnogokrat dogajajo med pustnim časom. In ker je pust ponavadi februarja ali marca, se butalski občinski možje meseca februarja ne brijejo. In tako mesec februar v Butalah nekateri imenujejo kar febraduar. »Pa saj Župan Butalski nima brade,« boste rekli. Ja, res ni dolga, je pa mehka. In […]

COPRNIŠKA KUHINJA

COPRNIŠKA KUHINJA

Splošno znano dejstvo je, da coprnice v luknji na vrhu Slivnice skozi celo leto kuhajo vse mogoče stvari. To lepo dokazuje meglica, ki se včasih dvigne iz coprniške jame. Nekateri pravijo, da je to kondenzacija, temperaturna inverzija, bla bla bla… pa kaj še?! To so coprnice, ki s pomočjo polšje masti kuhajo raznorazne zvarke in napoje, ki krojijo naš vsakdan. Vsako leto pa se v pustnem času prikradejo tudi med nas. Svoje stare recepte in kulinarične mojstrovine predstavijo v karnevalu, ko se s premično kuhinjo pripeljejo skozi Cerknico. V coprniški kuhinji se kuha polšja mast, ki je osnova za coprniško mast, in za katero je znanih več receptov. Po novem […]

Twitter

Youtube