BUTALSKA DRUŽINA

BUTALSKA DRUŽINA

Leto nastanka: 2019
Avtor: Bor Šparemblek

Butalci so se leta 2019 začeli spraševati, kaj je to družina. Zadeva naj bi bila sama po sebi precej enostavna, a če se ji bolj (nemara celo preveč) posvetimo, neha biti enostavna. Kaj je torej družina?

– Mož, žena in par otrok?
– Samo mož in žena?
– Samo eden od njiju z otroki?
– Dva očka ali dve mamici z otroki?
– A babice, dedki, strici, tete, tasti, tašče, bratranci, sestrične… spadajo zraven?
– V katerem kolenu se potem to konča in neha biti družina?
– Ali se to morda konča v kakem drugem sklepu, morda kolku? Komolcu?
– A domači ljubljenčki spadajo zraven?
– Tudi, če so to ribe?
– Kaj pa trinajst lovcev ali dvaintrideset ribičev? Je to tudi družina?

Pri vsem tem razmišljanju niti ni čudno, da so naše glave tik pred tem, da jih raznese. Ko je sosedov Danilo pripomnil, da je Družina tudi revija, je šlo pa res že skoraj čez rob. Še dobro, da se ni kdo spomnil še na biologijo, kjer je družina nekaj med redom in rodom.

Ampak… Če imamo klasične, razširjene, mavrične, enostarševske, lovske, ribiške in na papir tiskane družine in Družine, kje se je izgubila butalska družina? »Mora obstajati,« smo razmišljali.

»Butalska družina je isto kot navadna družina, samo da je oče Butalec, mama Butalka, otroci pa Butalčki,« je bila prva opredelitev, ki nam je prišla na pamet. Pa nismo bili zadovoljni, saj je pri tej opredelitvi velikokrat pretežko ločiti butalsko družino od navadne.

»Družina, ki živi v Butalah,« je bil drugi predlog. Ma v Butalah imamo tudi priseljenske družine (iz nam še neznanih razlogov se namreč ljudje priseljujejo v Butale). Te takoj na začetku še ne morejo biti butalske, pa bi morali razmišljati o tem, kdaj jim priznamo pravico do butalskosti. Razmišljanje prinaša stres, stres pa ubija, to ne bo šlo.

»Družina, ki se ravna po butalskih vrednotah,« je bila tretja misel, ki se je sprehodila skozi naše velike glave. Torej bi bilo treba določiti butalske vrednote. Tista, ki nam je vsem skupna, je pristna, neškodljiva, plemenita neumnost. To bi šlo, ampak še vedno je neumnosti na tem svetu postalo toliko, da je težko ločiti originalno butalsko neumnost od ponaredkov. Pa bi morali spet razmišljati o tem, katera neumnost je prava in katera ni.

In tako smo se pregovarjali in modrovali. Nekateri so bili za prvi predlog, drugi za drugega in tretji za tretjega. Ure so minevale, mi smo postajali vse pametnejši, a nič bližje odgovoru.

Kar naenkrat pa je Vincent, za katerega smo vsi mislili, da že celo ‘sejo’ spi, vstal, pokazal proti oknu in vzkliknil: »Evo. To je Butalska družina!« Ozrli smo se. Nato smo se ozrli še enkrat, tokrat v pravo smer. Ker je bila zunaj že zdavnaj tema, ni bilo skozi okno videti nič, le naš odsev. »Vincent, saj vendar vidimo samo sebe,« smo mu rekli. »Saj to,« je navdušeno vzkliknil. »Mi smo butalska družina!«

In res smo bili. Mi, ki smo se par ur prepirali o na videz čisto nepomembnih stvareh. In ki bomo na koncu izpeljali na videz čisto nepomembno stvar, kot je na primer pustovanje. Zraven pa ste del butalske družine še vsi vi, ki ste ta tekst prebrali do tu. In se na videz čisto brez pomena pustovanj veselite z nami. Letos, drugo leto in še mnogo let zatem. Zakaj? Zatu.

Da pa ne bomo govorili samo v metaforah oziroma prispodobah, obstaja tudi dejanska butalska družina:

  • Očetu je ime Brko. Baje, da zaradi brkov.
  • Mati je Špela. Ker tako pač je.
  • Starejša brata sta dvojčka. Enemu je ime Bob, Drugemu Marli.
  • Deček s klobukom se je rodil v času izjemne priljubljenosti turških nadaljevank. Od tod tudi njegovo ime: Kemal Burak
  • Mlada gospodičnica, za katero bi Britney Spears rekla, da ni več dekle, a tudi ženska še ne, je Ekstazija. Zakaj? Zatu.
  • V vozičku joče mali dojenček Blututh, Ime zanj sta si spomnila starejša brata Bob in Marli.
  • Deček z modrimi lasmi je Ratko. Ker jim je dobro ratal.
  • In ker se vse konča pri Matildi, se z njo konča tudi Butalska družina. Matilda je namreč ime Brkotove tašče, ki ima vedno zadnjo besedo.