In memoriam – Maksimilijan Milan Rot

In memoriam – Maksimilijan Milan Rot

Če ne bi bilo Milana Rota, ne bi bilo cerkniškega pusta. Milan Rot je bil rojen v Begunjah pri Cerknici, od njega pa smo se poslovili 4. decembra.

Kdo je bil pravzaprav Milan Rot? Slovenski akademski slikar, Notranjec do zadnje svoje celice, s širokokrajnim črnim mehkim klobukom pokrit, kadar je bilo toplo, in s polhovko na glavi, kadar je zeblo. Posebnež, ki si ga moral spoštovati in imeti rad, ga ceniti kot umetnika, predvsem pa kot človeka z veliko začetnico. Odlikovali sta ga skromnost in neverjetna toplina, s katero se je znal posvetiti sogovorniku ali pobožati otroka, ki je s široko odprtimi očmi in usti občudoval njegove pustne stvaritve. Bil je izjemno duhovit, znal je na njemu lasten način zarobiti kakšno sočno o svojih Notranjcih, bil je iskriv in strasten v zagovarjanju svojega prav pri kakšni zagreti debati, znal je biti oster in piker, predvsem pa nezlagan.

Milan Rot je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1967 diplomiral pri prof. Maksimu Sedeju. V času študija je bil zelo ustvarjalen in zagnan član Kluba notranjskih študentov in na rodnem Notranjskem je ni kulturne ali družbene prireditve, kjer ne bi sodeloval. Zaposlil se je kot učitelj likovnega pouka, poučeval je na vseh notranjskih osnovnih šolah in se na široko razdajal notranjski mladeži. V tem obdobju je zelo veliko slikal, predvsem svojo ljubezen, Cerkniško jezero, njegova dela pa so hitro pritegnila pozornost. Bil je med ustanovnimi člani Društva notranjskih kulturnikov Krpan. Leta 1974, v času zaposlitve na Brestu, kjer je deloval kot član znamenite Brestove skupine arhitektov in oblikovalcev, se je Milan prvič resneje srečal s Cerkniškim pustom in skozi vsa naslednja leta je ustvarjal svoje enkratne velike in male figure: pracoprnico mater Uršulo, povodnega moža Jezerka, strašnega zmaja, največjo jezersko ščuko, roje malih coprnic, polhov, žabic in žabonov in kot krono vsega: nesmrtne Butalce, z Notranjske raztepene po vsem svetu.

Leta 1976 je Milan odšel med svobodne umetnike, leta 2005 pa postal prvi častni občan občine Cerknica. Vsakdanjost in njene banalnosti je znal prenašati čisto po svoje. Ni ga zaslepila današnjega načina življenja goljufiva kača, ampak je užival v tradicionalnostih, kot so stari slovenski običaji in stare ljudske pesmi, ki jih je kar precej dobro poznal. Bil je prijeten, razgledan in žlahten sogovornik. Zgodovina in etnologija sta bili njegovi močni področji, spogledoval se je tudi s filozofijo. Preprost, tako rekoč nesmrten je njegov sloviti izrek: Če glava ne dejla, telu trpi.

Milan je bil vedno rad v iskrivi in veseli družbi, kamor je vselej zanesel smeh in dobro voljo. Kot umetnik je uspel predvsem doma, na Notranjskem, uspeti doma in predvsem doma pa pomeni največ, kar umetnik lahko doseže. Vselej je dal jasno vedeti, da je Slovenec, tako rekoč trdo kuhan Notranjec. Težko je prenašal, da se tako nemarno skruni slovenski jezik, kakor se to dogaja danes, in še marsikaj mu je zadnje čase šlo neznansko na živce. A ostal je zvest sebi in svojemu značaju in zelo redko se je odprl in potožil.

Milan Rot se je poslovil, a ostali so njegovi otroci, njegove umetnine, od najmanjših slik do največjih pustnih figur, Milanove brezčasne umetnine. Zapustil je sled, ki je nikoli nihče ne bo mogel izbrisati iz nas, njegovih prijateljev in občudovalcev njegove umetnosti.

Zbogom in nasvidenje, prijatelj Milan. Peter Hribar


 

Prva slika

Pustne maske in figure so se mi že kot otroku zdele strašno zanimive in lepe. Komaj sem čakal, da jih lahko vsako leto vidim na karnevalu. Uršula, ščuka, zmaj in druge umetnine so dneve in noči burile mojo domišljijo. Bilo je nekega dne pred pustom, ko sta mi starša predstavila bradatega strička z velikim klobukom in rekla: »To je pa Milan. On je naredil vse te maske, ki jih tako občuduješ.«  Nasmejan,  prijazen in z iskrami v očeh se je sklonil k meni in me pobožal po laseh. Zdelo se mi je, kot bi se me dotaknila božja roka. Zame ni bilo pomembnejšega človeka na svetu. On, ki je naredil Butalce! »Miha, a ne?«  je rekel.  »A boš polh za pusta?« Sledilo je nekaj neprespanih noči. On, ki je naredil Jezerka! On pozna moje ime!

Tihožitje

»Kaj bo nastalo, Milan?« smo ga vprašali. »Ja, če ne bo nič, bo pa sakramuza!« A je bilo na koncu vedno kaj drugega. Jež ali žaba, hudič … Nekaj, kar je živelo v njegovi glavi. Nekaj mističnega, strašnega, a vseeno prijaznega in lepega. Nekaj, kar otrokom odpre usta in jim za trenutek spremeni svet. Nekaj, kar odraslim vzame sapo in jih za trenutek spet spremeni v otroke. Nekoč so ga z one strani Javornikov prosili, če bi naredil načrt za zmaja, ki bi pozdravljal obiskovalce pred njihovo jamo. Vzel je kos papirja in nanj narisal stiliziran rovokopač . »Potem pa okrog narediš zmaja,«  jim je rekel. Umetnosti se ne da načrtovati. Ali je v tebi, ali pa ni. In v Milanu jo je bilo v izobilju. Rad jo je razdajal, rad nam je bogatil svet in nam odkrival nove svetove.

Pejsaž

»Kaj pa, če bi naredili medveda? Ali pa velikega hudiča?« V njegovi glavi je bilo vse enostavno. Zapletene tehnične težave je rešil v sekundi. Vedno smo nestrpno čakali, kaj bo nastalo, on pa se je smehljal.  Natančno je vedel, kaj bo. Vse je že videl v svojih sanjah.  Do zadnje podrobnosti. In potem smo obnemeli. Zrli v njegove figure, v stvaritve, ki so se dvigale, skakale, plavale, bruhale dim in ogenj.  Ustvarjal, popravljal in dopolnjeval jih je do zadnjega trenutka. Ni bilo redko, da so se barve sušile kar med karnevalom. Vedno jih je spremil na njihovo prvo pot skozi Cerknico. Kot ponosen oče je hodil ob njih in opazoval odzive obiskovalcev. Jezilo ga je, ko so zlobni jeziki opravljali, češ da je karneval vedno enak. »Figure so res iste, a otroške oči so vedno nove«, jim je odgovarjal. In dodajal kamenčke, kamne in skale v mozaik, ki mu danes rečemo Pust v Cerknici. Pri njem je bilo vedno vse veliko. Čim večje. »Kako velik bo zmaj?« smo ga vprašali. »Kako široka je cesta?« je odgovoril z vprašanjem. In zmaj je res širok kot glavna prometnica skozi Butale, a višji od vrat garaže, v kateri je nastajal, zato so morali spustiti zračnice na kolesih, da je lahko poletel čez praznično mesto pod Slivnico.

Portret

Ponavadi sem ga srečal na pustno nedeljo kje v Cerknici. Že na daleč si ga zagledal, čeprav ni bil najvišje postave. Kot bi plesal, je lebdel med ljudmi in jih pozdravljal. S širokim nasmehom, dolgo, belo brado in črnim, »Krpanovim« klobukom z velikimi krajci. »Kako se ti je zdelo, Milan?« sem ga vedno vprašal. »Uuuuhuuhu! Krasnooo! Poglej vse te ljudi!« je smeje odgovoril, dvignil palca in me objel.   Takrat sem vedel, da je vse na svojem mestu, da je vse tako, kot mora biti.  »Nazdravimo! Kaj bomo spili!« Bolj kot vseh pogovorov, načrtov, zabav in predstav se bom vedno rad spominjal teh trenutkov po karnevalu, ko sem ga imel čast poslušati, gledati in se od njega učiti, kaj je pust,  življenje in kaj umetnost. Pogrešal ga bom, vsi ga bomo pogrešali. Svet enostavno ne bo več enak.

Zadnja slika

Dragi Milan, malo je ljudi, ki pustijo v zemlji za seboj tako globoke brazde, kot jih puščaš ti. Brezčasne utrinke jezera na slikah, pustne maske in figure, zgodbe in spomine.

Tvoj spomenik je spomenik lepote, veselja in smeha.

Hvala ti za vse.

Lojz P.

Pustno društvo Cerknica

Twitter

Youtube