Leto nastanka: 1999
višina: 2 metra
dolžina 3 metre
avtor: Milan Rot
(povzeto po Butalcih Frana Milčinskega)
iz starih časov so se Butalcem ohranili marsikateri spomini, morebiti so resnični, morebiti niso.
Med te spomine spada tudi butalski jež. Pravijo, v davnih dneh, da so Butale vsako leto priredile pitanega ježa. Ob svetem Martinu so ga zaklali in mast in meso prodali in je bil dobiček tolikšen, da jim je zalegel za vse cerkvene potrebe.
Razdevali so ježa v koritu, to korito so potem izplaknili s kropom in je imelo vesoljno mesto mastno juho ves teden, vse mesne dni. Kost od pleča pa so si prihranili za pustni čas in so jo tedaj vtikale v lonce vsak dan druga gospodinja, da je dobil ričet žlahtnejši okus. Tolikšen je bil butalski jež! Neko leto, pravijo, je bil jež tako nemarno debel, da jim je masti se čuda ostalo. Nasolili so jo in jo dali v zvonik. Nad zvonovi je bil obok, tjakaj nad obok so jo spravili, tam se jim ni bilo bati drznih tolovajev in požrešnih tatov.
Toda je bilo preveč masti in je bila pretežka. Predrla je obok nad zvonovi in je porušila še drugi obok pod zvonovi in bi bila kmalu predrla še tretji obok in porušila kor. Pa je bila nad tretjim obokom pajčevina – hvala bogu, da je mežnar ni ometel! V to pajčevino se je mast srečno ujela in je v njej obvisela, da sta bila tretji obok in kor obvarovana od razdejanja. Včasih je le prav, če mežnarji puste v miru kako pajčevino.
