BUTALSKI GASILCI

BUTALSKI GASILCI

Leto nastanka:
Avtor: Martin Petrič

(povzeto po Butalcih Frana Milčinskega)

Butale so silno znamenite. Vse imajo imenitnejše kot drugod. Pa imajo tudi gasilce, ki so nezaslišano bolj imenitni od gasilcev drugod in zlasti od onih gasilcev, ki jih rede Tepanjčani.

Da, Tepanjčani! S Tepanjčani se od pamtiveka kosijo Butalci zaradi imenitnosti in bog ne daj, da bi Tepanjčani kaj imeli, Butalci pa ne. Ko so v Tepanjah imeli kolero, niso Butalci prej dali miru, nego da so dobili takisto in še črne koze povrhu. To njih slavo še danes očitno razodeva znamenje ob mlaki sredi vasi, kjer imajo svoje vajeno shajališče gosi in race prostranih Butal, znamenite vasi, imenovane mesto.

Pa se je zgodilo in so imeli tepanjski gasilci postavnega načelnika, ki je vedel, kaj se spodobi, in si je nabavil prekrasen gasilski meč s pozlačenim ročajem, da je bil zgled in ponos ne le gasilski četi, nego tudi vesoljni fari tepanjski.

Holaj, komaj so to zvedeli Butalci , in so dejali: »Mi tudi!« in so sklenili in so nabavili svojemu načelniku takisto meč, kaj en meč, dva meča, naj ju nosi ob vsakem bedru svojega! Resnično so ju nabavili in ju je nosil in je bil v sijaju obeh mečev postaven nič koliko – ni dosti manjkalo, pa bi se bil pri procesiji še župnik umaknil kar izpod neba. Kajti so gasilci v nemajhen kras tudi vsem butalskim procesijam in ne le procesijam, nego vsemu – lahko bi rekel – duhovnemu življenju in napredku in sploh, kar ga je v Butalah. V primeru z njimi so tepanjski gasilci prava figa!

Pa kadar je počastila Butale s svojo navzočnostjo kaka visoka glava – visokim glavam pravijo v Butalah »fraki« – in je prišel mednje kak cerkveni ali posvetni »frak«, vedno in povsod so bili gasilci prvi: načelnik z mečem ob vsakem bedru, vsi gasilci v zlatih portah.

God svojega patrona so praznovali vsako leto jako slavnostno – dopoldne z golažem, popoldne z veselico – ne, s tako veselico se Tepanjčani niso mogli ponašati! Sploh Tepanjčani! Tepanjčani so smešni! Imeli so požar, pa jim je zmanjkalo vode! Vode Butalcem ni zmanjkalo nikoli in je ne bo, prekrasno mlako imajo sredi svoje vasi, imenovane mesto. Ne, vode ne! Take katastrofe so bile Butale do sedaj srečno obvarovane. Pač pa, kar se tiče vina, vina jim je že zmanjkalo, in to prav na eni  veselici svetega Cvetoslava. Take so pač gasilske veselice v Butalah.

Pa se je to zaradi vina zgodilo enkrat in, ako bog da, nikoli več. Ko je naslednjič prišel praznik svetega Cvetoslava, so bili pripravljeni, kratko rečeno, na vse – tista katastrofa jim je bila v živ pouk. Odtlej so  pripravljeni, dobro so pripravljeni na kakršno koli, tudi na najelementarnejšo žejo!